Po pogovoru sem se po stopnicah spustil v jedilnico, kjer sta me že čakala Gašper in Urban. Kavica, pomarančni sok ter sendvič in slab spanec je bil pozabljen. Zajtrk smo potegnili do 12ih, nato pa odšli in se pofočkali za odhod, saj je bil hostel rezerviran in smo bili tako primorani najti novega.
Old Prague se je glasilo ime novemu.
Prijavili smo se, vrgli torbe v sobe, nato pa odšli v dnevno sobo. Kaj pa zdaj? A si vzamemo malo odmora danes? Deal. Pinti je zasedel enega izmed računalnikov in se spravil pisat svoj blog (mimogrede, on je bil eden izmed navdihov, da sem tudi sam začel folku morit s tem blogom, thx Pints!). Kaj pa midva z Urbanom? Ja nič, pa pojdiva midva malo v mesto. In sva se odpravila. In sva bila že pri vratih, ko sem dobil idejo. Razsvetljenje. Hevreka! Kaj pa, če bi naredili kakšno tipično slovensko sladico za folk v hostlu in tako imeli lep večer kar tukaj? Predlagal sem Urbanu, ki se je strinjal, nato pa kot majhen otrok stekel še do Pintija in mu povedal za idejo. Požegnal jo je še on in že sva bila z Urbanom na poti v trgovino. No, če sem iskren, sva se prej ustavila še v meku, ker sva bila res lačna, tak pa pač ne smeš hoditi po mestu. Skratka, trgovina. No, tukaj se je stvar malo zakomplicirala, saj še vedno nisem vedel katero sladico naj naredim. Valda ne bom delal prekmurske gibanice, pa nisem tukaj, da bom tri dni kuhal za en pladenj! Po drugi strani pa spet ne morem naredit samo nekaj piškotov in jim to postreč. Torej, stvar mora biti vsaj malo zakomplicirana, vendar ne preveč, ker imam omejen čas priprave. Ja šit! Hvala bogu za Urbana, ki je hitro pomislil malo izven slovenskih meja in pribil: palačinke! Ja, palačinke, palačinke...ja... pala, palačinke.... hmmm...palačinke... mmm, Urba, kaj pa rabiva za te palačinke? In mi je pomagal še s tem. Saj znam peči palačinke in vse, da ne bo pomote, vendar nisem popolnoma prepričan kaj pretkane gospodinje mečejo v to maso. Moja mami, na primer, naredi to čisto drugače, kot moja sestra...pa bi si človek mislil, da imajo geni kaj besede. Na koncu sem ugotovil, da je stvar preprosta...torej jajca, moka, mleko, pol si pa ti kompliciraj življenje z ostalim, osnova je to troje.
In sva kupila škatlo jajc, dva litra mleka in kilo moke. Vse skupaj sva zapakirala in odnesla do hostla. Tam sva nato poguglala še natančna razmerja, nato pa na dan privlekla največji lonec, ki so ga imeli v kuhinji in začela čarati. Masa je bila vedno bolj podobna tistemu, kar sva si predstavljala, vendar je nekaj manjkalo. Olje! Ja fantje, stvar je vedno treba podmazati...karkoli že je ;).
Dodala sva še olje, nato pa naredila poskusno palačinko. Maaa jaaa, pa model, pa to je tooo! Sem naju že videl, oba malce obilnejša, z brki, kako v Parizu vabiva ljudi na slavne Crêpes. In dejansko so začeli kapljati. V hostlu namreč. Dva Američana, dve Francozinji s prijateljem, Indijka in Kitajka, dva Nizozemca, pa Nemca. Pinti je na računalniku naštimal še glasbo in atmosfera je bila idealna za spoznavanje, zabavo, uživancijo...
Francozinji sta me naučili obračati palačinke v zraku, z Američanom sem govoril o trenutni politični situaciji v svetu, Nemec me je vprašal po travi... Kakšni lepi spomini. Proti 10. uri zvečer sta nizozemca, Yoram in Erik odšla v trgovino po becherovko, ki smo jo spili v sekundi, zato smo naslednjo odpravo v trgovino okrepili in nazaj poleg becherovke prinesli še vodko. Tudi to dvoje je hitro izginilo. Kaj pa zdaj? A gremo ven? Američana sta bila že malce na trnih, saj so pri njih ob drugačnih urah navajeni hoditi ven. Ja nič, pa pojdimo.
Poklicali smo še Olo, dekle, ki smo jo spoznali dan prej na CS meetingu. Prišla je in skupaj smo se odpravili proti alternativnemu klubu na drugi strani mesta. Drum'n'bass night na urniku. TOP!
Vendar žal nismo prispeli tja, saj je bila pot predolga in smo se zato raje obrnili ter poiskali nekaj novega. Mimo nas sta šli dve mični Čehinji, ki smo ju poprosili za nasvet, kje se najde dober žur. James Dean club. Nisem se mogel upreti, zato sem izustil: "But if I may ask, are all the girls there as beautiful as you are?" V Sloveniji bi dobil vzvišen pogled in pff, punci tukaj pa sta se nasmejali, mi pomežiknili in nadaljevali pot. Ooo ja, to bo še lepa noč.
In je bila. Glasba 70ih, 80ih, vzdušje super in punce... punce. Ne morem se upreti, ker vem, da bo ta blog prebralo tudi nekaj naših lepotic, zato majhen apel našim... punce relax, nos dol, nasmešek gor in žur bo tudi pri nas še boljši. Tam se namreč dejansko da spoznati dekle, z njo zaplesati, kaj zanimivega pogovoriti. Pri nas to redkeje doživim, ali pa pač hodim po napačnih klubih. Pri nas vsaka punca, ki malo bolje izgleda drži nos tako visoko, da je človeka kar strah pristopiti. Tam se ti pa božanske lepotice smejijo že ob prihodu. In ne, noben ni bil pijan. Skratka, žur je bil odličen, s fanti smo se nasmejali do solz, naplesali do izčrpanosti in spoznali tono zanimivih ljudi ter dve toni lepih deklet, nato pa počasi ubrali pot pod noge proti hostlu. Tam smo se hitro preoblekli in zlezli v postelje. Sam sem pred spanjem spregovoril nekaj besed še z Indijko Zoyo, ji zaželel lahko noč in z nasmeškom na obrazu zaspal novemu zanimivemu dnevu v Pragi naproti. Noč.*
(prilagam še nekaj fotografskih utrinkov prvih dveh dni)
http://www.youtube.com/watch?v=ditBnG4fMgI
Ni komentarjev:
Objavite komentar