Bilo je v začetku drugega julijskega tedna, ko smo s kolegi sedeli na ljubljanski plaži, zbirališču mladih, pili pivo in praznovali Lukov rojstni dan. Atmosfera je bila odlična,kompanija sproščena in vedoč, da smo vsi opravili z izpiti, tudi brezskrbna, svobodna. Bil je to eden tistih poletnih večerov, ko je zrak prijetno topel, kar nekako sladkoben, opojen. In tako je sredi pogovorov o faksu, ljudeh, seksu, odnosih, alkoholu, drogah, puncah, skratka vsem mogočem, Pinti omenil, da je kupil karto za vlak v Prago, prijatelj, ki bi ga moral spremljati pa je naknadno spremenil načrte in ne bo potoval z njim. Je bil to predlog, da se mu pridružimo? Imamo dovolj časa, da vse organiziramo, glede na to, da vlak odpotuje že čez 30 ur? Fuck it, who cares, gremo! Z Urbanom sva not!
Preostanek noči je bil za zgodovino, lahko samo povem, da smo ga po kopeli v vodnjaku zaključili s sončnim vzhodom v parku za bežigradom. La vitta e bella, ha?
Zjutraj sva z Urbanom, ki je prespal pri meni odšla po vseh potrebnih opravkih, torej kupovanje karte, urejanje zavarovanja (you never know), potrebno je bilo priskrbeti backpack torbe, za kar je nato poskrbel kar Pinti. Super, vse kar nas čaka je še ena noč in nato odrinemo. Vlak krene ob 9.15.
Pinti je prespal kar pri meni, zvečer sva naredila še kratek plan, ki pa nato ni bil vreden nič, saj smo ugotovili, da naša spontanost pač nima meja. Sva se pa odločila, da zjutraj še pred odhodom poskrbiva za svoje pričeske in se tega tudi držala. Pintija je res super postrigla, jaz sem pa itak najbolj preprosto bitje za postrič.
Torej, ob pol devetih smo krenili izpred moje hiše za bežigradom in ob devetih s toplimi bureki v rokah prispeli na glavno železniško postajo v Ljubljani. Tam smo naleteli še na našo čudovito kolegico, nato pa se z malo zamude vkrcali na vlak za Prago.
Model, to je tako hudo, smo si mislili. Syked! Na poti smo debatirali malo o tem, malo o onem, minilo je resnično hitro in že so se pred nami v daljavi pojavile vetrne elektrarne, značilne za okolico Dunaja. Dbest! Na Dunaju smo prestopali in tako imeli slabo uro časa, da nekaj malega pojemo. Tako smo iz torbe potegnili žemljice, šunko, sir in namaz in s švicarjem kar sredi postaje naredili odlično pojedino. Vlak za Prago je prispel nekaj čez peto uro. Vkrcali smo se na bolj razmajan in starejši vlak (ja, germanci in njihov standard ti hitro zleze pod kožo), ki pa se je na koncu izkazal za udobnejšega. Zasedli smo kupe in uživali v čudoviti pokrajini, ki je postopoma postajala bolj hribovita, nato spet položnejša, tik pred prestolnico pa ponovno rahlo valovita. Pričakoval sem, da bom za enim izmed teh kucljev ugledal mesto, vendar je železniška trasa speljana tako, da te vodi v mesto z druge strani kot avtocesta, s katere se ti odpre čudovit pogled na Prago.
In tako smo skozi okno počasi lezli skozi predmestje, ob sončnem zahodu pa prispeli tudi v center mesta, kjer stoji hlavny nadraži (kolodvor). Izstopili smo in se napotili zamenjati nekaj evrov za krone, kar se izplača, saj kljub temu, da sprejemajo tudi evre, cene niso v obeh valutah in te tako hitro nategnejo s preračunavanjem. Tudi v meku, kjer bi pričakoval profesionalnost.
Naslednja postaja je bil hostel. Prepešačili smo pot preko vaclavskih namesti do centra in našli hostel, ki pa je bil zaseden, zato smo vzeli naslednjega prostega, ki se je nahajal preko ceste. Bil je malo dražji, pa zato toliko bolj luskuzen, udoben. Samo...mi tega ne rabimo. Res, ne. Mi potrebujemo najcenejši hostel, kjer je veliko ljudi, ki jih lahko spoznamo in that's it. Mah jebeš, gremo v ta hostel, pa magari samo za to noč. Plačali smo, se namestili, zdaj pa kaj? Ja nič, gremo na pivo. Ura je bila nekaj pred polnočjo.
Stopimo na ulico in zagledamo pravo malo zabavo v hostelu nasproti, medtem, ko naš napol sameva. Odločimo se, da jutri zagotovo gremo tja. Nadaljujemo pot po zavitih uličicah, ko nekdo od nekje zakriči hhooouuu joooou. Kaj je bilo to? Slišati je bilo kot bojni klic, le da je bolj kot kakšemu germanu pripadalu plemenu pivopivcev. Tja gremo! In smo šli. In smo našli ta dekadenten, zakajen, smrdljiv, razpadajoč lokal, z rešetkami namesto oken. In smo ga vzljubili. Ob vstopu vanj se spustiš kak meter nižje, odgrneš zaveso, ki visi na notranji strani vrat in zagledaš točilni pult. Na desni se nato odpre soba, velika kakšnih 15*5 metrov, ki se vleče nekam navzdol. Dejansko imaš občutek, da soba, njena tla, da padajo. Na zadnjem koncu, nasproti vhoda, stojita dva klavirja. In na enem izmed njih je sedelo nekaj ljudi in pelo, ob njih so stali kitaristi in brenkali, melodijo pa je dajal človek za klavirjem. Tako smo vstopili v to sobo in se vsedli v eno izmed raztrganih, razvlečenih, a zelo udobnih črnih sedežn. V zraku je plaval dim iz cigaret in še česa drugega, glasba je bila češka narodna, vendar s pridihom jazza, soula. Vzeli smo vsak pol litra piva, se butnili v zofe in uživali. K nam sta nato prisedla dva izmed tistih, ki so, sedeč na klavirju, peli. Bila sta oblečena v temne mornarske obleke in nosila mornarske klobuke. Angleža. Aj mate, where'd you come from? Slovenija. In je steklo. Pivo in beseda. Po nekaj kozarčkih smo ugotovili, da bi bilo fino raziskati še kakšen bar in se zato poslovili od obeh bratov iz Anglije, ki v Pragi študirata glasbo. Pojave in pol sta bila.
Naslednji postanek je bil od prvega oddaljen zgolj nekaj metrov. Sherlock Holmes je ime napovedovalo še en dekadenten bar v središču Prage. To pa je bil Bar z veliko. Bil je iz dveh etaž, ob vstopu smo se znašli v zgornji, ki se je prek stopnic nasproti vhoda spustila v spodnjo. In kakšen pogled se nam je odprl na vrhu stopnišča. Na levi šank, na desni prirejen manjši oder, na njem pa jazz skupina. Jammin' live baby.! Kakšna uživancija. In tudi pir je bil poceni in dober. Toda to še ni bilo vse. Skupina je sredi đemanja prekinila in medse povabila mlado domačo pevko. No, od tukaj dalje, vidite, dragi bralci... od tukaj dalje pa ne najdem pridevnika, s katerim bi opisal ta glas. Jebeš neke Talente, jebeš naše cinicincin Jane Plestenjake in podobne fičfiriče. Imejte vi njih, jaz sem se zaljubil v glas neznane Češke umetnice. Po koncu petja sem stopil do nje in se ji v imenu nas treh zahvalil, da smo lahko prisostvovali njenemu petju. Bila je srečna.
Pinti je nato odplesal še nekaj korakov z mladenko iz Češke, potem pa smo večer počasi zaključili in se odpravili proti hostlu. Dan 1 uspešno preživet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar