Mini Evrotrip - Dan 3

"Morning girls", sem dejal Irkam, trem izmed sedmih punc, s katerimi sem delil sobo. "Mornin'", so odgovorile. " You girls were sooo drunk when you came in the room in the night, it was so funny", sem jim obzirno povedal o njihovi dogodivščini ponoči, ko so vse pijane prikorakale v sobo: " you were actually trying to be quiet, saying pssst be quiet all the time, but to my unfortune unsuccesfuly." "We were? Oh, we are sooo sorry", so mi odvrnile. Ja, malo slabše sem spal, ker so Irke ponoči imele svoj afterparty kar v naši sobi, ampak saj jim ne gre zameriti. Smo pa vendarle v Pragi, kajne?!
Po pogovoru sem se po stopnicah spustil v jedilnico, kjer sta me že čakala Gašper in Urban. Kavica, pomarančni sok ter sendvič in slab spanec je bil pozabljen. Zajtrk smo potegnili do 12ih, nato pa odšli in se pofočkali za odhod, saj je bil hostel rezerviran in smo bili tako primorani najti novega.
Old Prague se je glasilo ime novemu.
Prijavili smo se, vrgli torbe v sobe, nato pa odšli v dnevno sobo. Kaj pa zdaj? A si vzamemo malo odmora danes? Deal. Pinti je zasedel enega izmed računalnikov in se spravil pisat svoj blog (mimogrede, on je bil eden izmed navdihov, da sem tudi sam začel folku morit s tem blogom, thx Pints!). Kaj pa midva z Urbanom? Ja nič, pa pojdiva midva malo v mesto. In sva se odpravila. In sva bila že pri vratih, ko sem dobil idejo. Razsvetljenje. Hevreka! Kaj pa, če bi naredili kakšno tipično slovensko sladico za folk v hostlu in tako imeli lep večer kar tukaj? Predlagal sem Urbanu, ki se je strinjal, nato pa kot majhen otrok stekel še do Pintija in mu povedal za idejo. Požegnal jo je še on in že sva bila z Urbanom na poti v trgovino. No, če sem iskren, sva se prej ustavila še v meku, ker sva bila res lačna, tak pa pač ne smeš hoditi po mestu. Skratka, trgovina. No, tukaj se je stvar malo zakomplicirala, saj še vedno nisem vedel katero sladico naj naredim. Valda ne bom delal prekmurske gibanice, pa nisem tukaj, da bom tri dni kuhal za en pladenj! Po drugi strani pa spet ne morem naredit samo nekaj piškotov in jim to postreč. Torej, stvar mora biti vsaj malo zakomplicirana, vendar ne preveč, ker imam omejen čas priprave. Ja šit! Hvala bogu za Urbana, ki je hitro pomislil malo izven slovenskih meja in pribil: palačinke! Ja, palačinke, palačinke...ja... pala, palačinke.... hmmm...palačinke... mmm, Urba, kaj pa rabiva za te palačinke? In mi je pomagal še s tem. Saj znam peči palačinke in vse, da ne bo pomote, vendar nisem popolnoma prepričan kaj pretkane gospodinje mečejo v to maso. Moja mami, na primer, naredi to čisto drugače, kot moja sestra...pa bi si človek mislil, da imajo geni kaj besede. Na koncu sem ugotovil, da je stvar preprosta...torej jajca, moka, mleko, pol si pa ti kompliciraj življenje z ostalim, osnova je to troje.
In sva kupila škatlo jajc, dva litra mleka in kilo moke. Vse skupaj sva zapakirala in odnesla do hostla. Tam sva nato poguglala še natančna razmerja, nato pa na dan privlekla največji lonec, ki so ga imeli v kuhinji in začela čarati. Masa je bila vedno bolj podobna tistemu, kar sva si predstavljala, vendar je nekaj manjkalo. Olje! Ja fantje, stvar je vedno treba podmazati...karkoli že je ;).
Dodala sva še olje, nato pa naredila poskusno palačinko. Maaa jaaa, pa model, pa to je tooo! Sem naju že videl, oba malce obilnejša, z brki, kako v Parizu vabiva ljudi na slavne Crêpes. In dejansko so začeli kapljati. V hostlu namreč. Dva Američana, dve Francozinji s prijateljem, Indijka in Kitajka, dva Nizozemca, pa Nemca. Pinti je na računalniku naštimal še glasbo in atmosfera je bila idealna za spoznavanje, zabavo, uživancijo...
Francozinji sta me naučili obračati palačinke v zraku, z Američanom sem govoril o trenutni politični situaciji v svetu, Nemec me je vprašal po travi... Kakšni lepi spomini. Proti 10. uri zvečer sta nizozemca, Yoram in Erik odšla v trgovino po becherovko, ki smo jo spili v sekundi, zato smo naslednjo odpravo v trgovino okrepili in nazaj poleg becherovke prinesli še vodko. Tudi to dvoje je hitro izginilo. Kaj pa zdaj? A gremo ven? Američana sta bila že malce na trnih, saj so pri njih ob drugačnih urah navajeni hoditi ven. Ja nič, pa pojdimo.
Poklicali smo še Olo, dekle, ki smo jo spoznali dan prej na CS meetingu. Prišla je in skupaj smo se odpravili proti alternativnemu klubu na drugi strani mesta. Drum'n'bass night na urniku. TOP!
Vendar žal nismo prispeli tja, saj je bila pot predolga in smo se zato raje obrnili ter poiskali nekaj novega. Mimo nas sta šli dve mični Čehinji, ki smo ju poprosili za nasvet, kje se najde dober žur. James Dean club. Nisem se mogel upreti, zato sem izustil: "But if I may ask, are all the girls there as beautiful as you are?" V Sloveniji bi dobil vzvišen pogled in pff, punci tukaj pa sta se nasmejali, mi pomežiknili in nadaljevali pot. Ooo ja, to bo še lepa noč.
In je bila. Glasba 70ih, 80ih, vzdušje super in punce... punce. Ne morem se upreti, ker vem, da bo ta blog prebralo tudi nekaj naših lepotic, zato majhen apel našim... punce relax, nos dol, nasmešek gor in žur bo tudi pri nas še boljši. Tam se namreč dejansko da spoznati dekle, z njo zaplesati, kaj zanimivega pogovoriti. Pri nas to redkeje doživim, ali pa pač hodim po napačnih klubih. Pri nas vsaka punca, ki malo bolje izgleda drži nos tako visoko, da je človeka kar strah pristopiti. Tam se ti pa božanske lepotice smejijo že ob prihodu. In ne, noben ni bil pijan. Skratka, žur je bil odličen, s fanti smo se nasmejali do solz, naplesali do izčrpanosti in spoznali tono zanimivih ljudi ter dve toni lepih deklet, nato pa počasi ubrali pot pod noge proti hostlu. Tam smo se hitro preoblekli in zlezli v postelje. Sam sem pred spanjem spregovoril nekaj besed še z Indijko Zoyo, ji zaželel lahko noč in z nasmeškom na obrazu zaspal novemu zanimivemu dnevu v Pragi naproti. Noč.*

(prilagam še nekaj fotografskih utrinkov prvih dveh dni)
http://www.youtube.com/watch?v=ditBnG4fMgI

Mini Evrotrip - Dan 2

Dobro jutro Praga!
Kako je prijal tale spanec. Vstali smo, se oblekli, umili in očedili, nato pa pripravili plan za drugi dan v Češki prestolnici. Torej, plan: premaknemo se v hostel preko ceste, nato pa vse do 18ih bluzimo po mestu, potem se vrnemo v hostel, malo spočijemo in nato odidemo na Couchsurfing srečanje.
Za tiste, ki ne veste, kaj je to Couchsurfing, gre za spletno stran, prek katere si popotnik lahko poišče kjerkoli na svetu bo pač bival, nekoga, ki ga bo zastonj gostil, v zameno pa mora tudi sam kdaj koga gostiti. In takile popotniki in gostitelji se dobivajo tudi na tedenskih meetingih v mestih. Tudi v Ljubljani jih imamo in razmišljam, da bi šel naslednji teden. However, edina fiksna dejavnost v našem dnevu je tako bilo srečanje kavčastih surferjev, do takrat pa imamo čas, da okupiramo mesto.
Stvari smo po hitrem postopku preselili v omiljeni hostel nasproti in ga bookali za eno noč, saj je bilo za naslednje dni že vse zasedeno. Pojedli smo zajtrk in odšli v mesto.
Ker sem sam že obiskal Prago in tako poznal nekaj sightseeing spotov sem avtomatično prevzel vlogo vodiča in Urbana ter Pintija prek glavnega trga peljal proti Karlovem mostu. Tam smo naredili par fotk in ga prečkali. Fanta sta bila navdušena, še posebno je Urbana očarala glasbena skupina na sredi mostu. Pot smo nadaljevali proti gradu. V originalu se imenuje Hradčani. Potrebno je omeniti, da je to tisti grad, kjer se je pričela tridesetletna vojna, potem, ko so poslanca tuje velesile vrgli skozi okno direktno na gnoj. Fak, tudi mi bi potrebovali kakšno defenstracijo, le da brez gnoja. Ni važno. Prispemo tako mi pred ta grad in bolj kot sam grad nas je očaral razgled nad mestom. Vsak s svojim pivom v roki smo tako sloneli na zidu in strmeli v mesto. Kar dolgo časa. Pol ure vsaj. In se pogovarjali o vsem mogočem. Naj dodam, da pivo v rokah ni bila izjema, prej pravilo!
Mah, 12 je že, a gremo naprej? Gremo! Želeli smo prečkati grad, vendar smo naleteli na menjavo častne straže. Mislim, pa a je to normalno? Komu za vraga je to namen? Tem parim azijcem, ki itak slikajo vse kar je mogoče (dejansko vsako ploščico vsake zgradbe posebej) in se zraven derejo teeejk pikčaaa?!. No, nekaterim so pa pač častne straže in njihove menjave všeč in se jim zdi to lepo, ne Borut?
Na drugi strani Hradčanov se nam je odprl čudovit pogled na cerkev sv. Vida. Awesome. Urban je komentiral, da je to druga najlepša cerkev, takoj za Sagrado Familio v Barceloni. Slednje še nisem imel priložnosti videti, vendar prekaljenemu arhitekturnemu mačku, kot je Urbs, pač verjameš.
Še tukaj smo malo poškljocali, se želeli vzpeti tudi na vrh nje, a je bilo plačjivo, zato smo se raje spustili nazaj proti mestu.
Tam smo si postregli s klobasicami, tipičnimi za češko kuhinjo. Meni so teknile, še posebno pikantne. Seveda smo vse pridno zalili s pivom. Kozel, okej, ampak Pilsen...to je milina! Priporočam, čeprav nisem ne vem kak ljubitelj pira.
Počasi smo se vrnili v hostel, kjer smo dobili sobe, Pinti in Urban sta spala v eni, jaz pa v drugi. Skupaj s 7 puncami. Skupaj s 7 puncami? Skupaj s 7 puncami!
Fak, strah me je. Ampak so bile prav fejst dekleta vse, smo se odlično zaštekali in na koncu sem jih kar malo pogrešal. Kakopak, hihi.
Okoli 19ih smo se počasi odpravili v bar, kjer se bo odvijalo Couchsurfers srečanje. Ampak pot smo si pa zakomplicirali. Prečkali smo obvoznico, železnico, oboje na neoznačenih, prepovedanih prehodih in že skoraj zabluzili, ko smo naposled le našli slavni CS bar. No, takega bara pa še ne!
Posedli smo se na terasi, ponosno postavili vsak svoj vrč piva predse in začeli pogovor, ko naenkrat nekaj zarenči. In spet. In spet. Pa kaj da fak to renči? Pogledam navzgor in vidim, kako preko celotne terase, v višini strehe poteka lesena brv, obdana z žico, zaključi pa se v nekakšnih kletkah na drugi strani terase. In naenkrat pride po tej brvi, 3 metre nad mano...puma. Puma! Jebemti, me je gledala kot, da mi želi ves pir spit. Moj je, vzemi si svojega! Čeprav, roko na srce, so se mi živalice zelo smilile, mislim, kdo bi želel sredi Prage imeti v ujetništvu nekaj pum, samo zato, da bo njegov bar izpadel kul. Malo izprijeno zame.
Počasi so v bar začeli kapljati ljudje in že nekaj ur kasneje smo vsi nasmejani sedeli za skupno mizo (okoli 20) in se pogovarjali. Nekaj Čehov, nekaj Američanov, nekaj Poljakov, nekaj južnoameriških prebivalcev, pa Srbkinja (edini jugos, ki sem ga na poti srečal...škoda)... super mix, edino Američan se mi je zameril. Tako površinski so, veste. Nekaj te vpraša, pa niti ne počaka, da poveš do konca. Povsod ga je polno, pa nikjer nič. Bedak. Res, ta človek mi je bil tako antipatičen. In vse je vedel, o celi evropi. Najverjetneje bi mi še o Sloveniji povedal kaj novega, če bi ga res prijazno vprašal. Čeprav bi ga bolj želel nekam poslat.
In smo klepetali, pa zraven kakšnega spili... No ja, skratka, koliko novih stvari smo izvedeli o Pragi. Kje so alternativni klubi, kje so dobri bari, kje so hostli...vse. Poleg tega spoznali veliko ljudi. Med njimi smo se najbolj ujeli z Olo, poljakinjo. Super punca, o njej bom več govoril še pri 4. dnevu.
Ola je iz Szczecina, tik ob poljsko-nemški meji in je na delovni izmenjavi v Pragi. Zato pozna že nekaj mesta in nas je tako pospremila do našega hostla. Ker je bila tako prijazna, smo počakali do prihoda njenega tramvaja, vmes še nekaj pojedli, nato pa tudi mi počasi zaključili in odšli vsak v svojo sobo. Jaz seveda k svojim 7im dekletom. Lahko noč =))

Mini Evrotrip - Dan 1

Bilo je v začetku drugega julijskega tedna, ko smo s kolegi sedeli na ljubljanski plaži, zbirališču mladih, pili pivo in praznovali Lukov rojstni dan. Atmosfera je bila odlična,kompanija sproščena in  vedoč, da smo vsi opravili z izpiti, tudi brezskrbna, svobodna. Bil je to eden tistih poletnih večerov, ko je zrak prijetno topel, kar nekako sladkoben, opojen. In tako je sredi pogovorov o faksu, ljudeh, seksu, odnosih, alkoholu, drogah, puncah, skratka vsem mogočem, Pinti omenil, da je kupil karto za vlak v Prago, prijatelj, ki bi ga moral spremljati pa je naknadno spremenil načrte in ne bo potoval z njim. Je bil to predlog, da se mu pridružimo? Imamo dovolj časa, da vse organiziramo, glede na to, da vlak odpotuje že čez 30 ur? Fuck it, who cares, gremo! Z Urbanom sva not!
Preostanek noči je bil za zgodovino, lahko samo povem, da smo ga po kopeli v vodnjaku zaključili s sončnim vzhodom v parku za bežigradom. La vitta e bella, ha?
Zjutraj sva z Urbanom, ki je prespal pri meni odšla po vseh potrebnih opravkih, torej kupovanje karte, urejanje zavarovanja (you never know), potrebno je bilo priskrbeti backpack torbe, za kar je nato poskrbel kar Pinti. Super, vse kar nas čaka je še ena noč in nato odrinemo. Vlak krene ob 9.15.
Pinti je prespal kar pri meni, zvečer sva naredila še kratek plan, ki pa nato ni bil vreden nič, saj smo ugotovili, da naša spontanost pač nima meja. Sva se pa odločila, da zjutraj še pred odhodom poskrbiva za svoje pričeske in se tega tudi držala. Pintija je res super postrigla, jaz sem pa itak najbolj preprosto bitje za postrič.
Torej, ob pol devetih smo krenili izpred moje hiše za bežigradom in ob devetih s toplimi bureki v rokah prispeli na glavno železniško postajo v Ljubljani. Tam smo naleteli še na našo čudovito kolegico, nato pa se z malo zamude vkrcali na vlak za Prago.
Model, to je tako hudo, smo si mislili. Syked! Na poti smo debatirali malo o tem, malo o onem, minilo je resnično hitro in že so se pred nami v daljavi pojavile vetrne elektrarne, značilne za okolico Dunaja. Dbest! Na Dunaju smo prestopali in tako imeli slabo uro časa, da nekaj malega pojemo. Tako smo iz torbe potegnili žemljice, šunko, sir in namaz in s švicarjem kar sredi postaje naredili odlično pojedino. Vlak za Prago je prispel nekaj čez peto uro. Vkrcali smo se na bolj razmajan in starejši vlak (ja, germanci in njihov standard ti hitro zleze pod kožo), ki pa se je na koncu izkazal za udobnejšega. Zasedli smo kupe in uživali v čudoviti pokrajini, ki je postopoma postajala bolj hribovita, nato spet položnejša, tik pred prestolnico pa ponovno rahlo valovita. Pričakoval sem, da bom za enim izmed teh kucljev ugledal mesto, vendar je železniška trasa speljana tako, da te vodi v mesto z druge strani kot avtocesta, s katere se ti odpre čudovit pogled na Prago.
In tako smo skozi okno počasi lezli skozi predmestje, ob sončnem zahodu pa prispeli tudi v center mesta, kjer stoji hlavny nadraži (kolodvor). Izstopili smo in se napotili zamenjati nekaj evrov za krone, kar se izplača, saj kljub temu, da sprejemajo tudi evre, cene niso v obeh valutah in te tako hitro nategnejo s preračunavanjem. Tudi v meku, kjer bi pričakoval profesionalnost.
Naslednja postaja je bil hostel. Prepešačili smo pot preko vaclavskih namesti do centra in našli hostel, ki pa je bil zaseden, zato smo vzeli naslednjega prostega, ki se je nahajal preko ceste. Bil je malo dražji, pa zato toliko bolj luskuzen, udoben. Samo...mi tega ne rabimo. Res, ne. Mi potrebujemo najcenejši hostel, kjer je veliko ljudi, ki jih lahko spoznamo in that's it. Mah jebeš, gremo v ta hostel, pa magari samo za to noč. Plačali smo, se namestili, zdaj pa kaj? Ja nič, gremo na pivo. Ura je bila nekaj pred polnočjo.
Stopimo na ulico in zagledamo pravo malo zabavo v hostelu nasproti, medtem, ko naš napol sameva. Odločimo se, da jutri zagotovo gremo tja. Nadaljujemo pot po zavitih uličicah, ko nekdo od nekje zakriči hhooouuu joooou. Kaj je bilo to? Slišati je bilo kot bojni klic, le da je bolj kot kakšemu germanu pripadalu plemenu pivopivcev. Tja gremo! In smo šli. In smo našli ta dekadenten, zakajen, smrdljiv, razpadajoč lokal, z rešetkami namesto oken. In smo ga vzljubili. Ob vstopu vanj se spustiš kak meter nižje, odgrneš zaveso, ki visi na notranji strani vrat in zagledaš točilni pult. Na desni se nato odpre soba, velika kakšnih 15*5 metrov, ki se vleče nekam navzdol. Dejansko imaš občutek, da soba, njena tla, da padajo. Na zadnjem koncu, nasproti vhoda, stojita dva klavirja. In na enem izmed njih je sedelo nekaj ljudi in pelo, ob njih so stali kitaristi in brenkali, melodijo pa je dajal človek za klavirjem. Tako smo vstopili v to sobo in se vsedli v eno izmed raztrganih, razvlečenih, a zelo udobnih črnih sedežn. V zraku je plaval dim iz cigaret in še česa drugega, glasba je bila češka narodna, vendar s pridihom jazza, soula. Vzeli smo vsak pol litra piva, se butnili v zofe in uživali. K nam sta nato prisedla dva izmed tistih, ki so, sedeč na klavirju, peli. Bila sta oblečena v temne mornarske obleke in nosila mornarske klobuke. Angleža. Aj mate, where'd you come from? Slovenija. In je steklo. Pivo in beseda. Po nekaj kozarčkih smo ugotovili, da bi bilo fino raziskati še kakšen bar in se zato poslovili od obeh bratov iz Anglije, ki v Pragi študirata glasbo. Pojave in pol sta bila.
Naslednji postanek je bil od prvega oddaljen zgolj nekaj metrov. Sherlock Holmes je ime napovedovalo še en dekadenten bar v središču Prage. To pa je bil Bar z veliko. Bil je iz dveh etaž, ob vstopu smo se znašli v zgornji, ki se je prek stopnic nasproti vhoda spustila v spodnjo. In kakšen pogled se nam je odprl na vrhu stopnišča. Na levi šank, na desni prirejen manjši oder, na njem pa jazz skupina. Jammin' live baby.! Kakšna uživancija. In tudi pir je bil poceni in dober. Toda to še ni bilo vse. Skupina je sredi đemanja prekinila in medse povabila mlado domačo pevko. No, od tukaj dalje, vidite, dragi bralci... od tukaj dalje pa ne najdem pridevnika, s katerim bi opisal ta glas. Jebeš neke Talente, jebeš naše cinicincin Jane Plestenjake in podobne fičfiriče. Imejte vi njih, jaz sem se zaljubil v glas neznane Češke umetnice. Po koncu petja sem stopil do nje in se ji v imenu nas treh zahvalil, da smo lahko prisostvovali njenemu petju. Bila je srečna.
Pinti je nato odplesal še nekaj korakov z mladenko iz Češke, potem pa smo večer počasi zaključili in se odpravili proti hostlu. Dan 1 uspešno preživet.